|
V četrtem letniku sem pri prof, Jožetu Baršiju sodelovala
na fotografski delavnici, ki ni imela določene tematike.
Odločila sem se za dokumentaren pristop, zasledovala sem dedka pri njegovem
vsakodnevnem ritualu in njegovi strasti: zbiranju stvari, ki so jih drugi
ljudje odvrgli, ker se jim zdi, da nimajo več nobene vrednosti (ne materialno-uprabne,
ne čustveno-spominske). On pa v njih še vedno vidi nekaj uporabnega. Kot
bivšemu trgovcu, se je ta navada razvila v poznih letih, kot posledica
poklicnega bojevanja na trgu v povojnem času. Ta navada se sedaj odraža
kot deviacija, na nek način odstop od normalnega obnašanja.
V nasi družini je to vedno bil neke vrste tabu, pred katerim so si vsi
zatiskali oči. Zato sem se odločila da dokumentiram njegov izlet in se
poskušam vživeti v njegov svet. Ker pa je dedi kljub svojim letom zelo
uren in hiter kolesar, sem kljub popolni pripravljenosti potrebovala štiri
dni, da sem ga dohitela in uspešno zasledovala.
Ta dan je v Trnovem našel dva, še vedno uporabna jogija in druge drobnarije,
ki jih je na svojem kolesu pripeljal domov. Nato je nabrane stvari razvrstil
po sistemu, ki je znan samo njemu.
|
|
